Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov, Kenneth Cloke, Joan Goldsmith

Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov, Kenneth Cloke, Joan Goldsmith

CENA: 39,90 €

Naučite se, kako se razrešujejo osebni in organizacijski konflikti s poslušanjem zgodb ljudi, ko so v konfliktu, spoznajte zakaj ljudje pripovedujejo zgodbe na določene načine in gradijo tretjo zgodbo, ki jih pripelje skupaj. Knjigo sta napisala Kenneth Cloke in Joan Goldsmith, slavna mediatorja, ki sta uspešno uporabljala pripovedovalno metodo v postopkih mediacije, da sta ljudi premaknila od svojeglavosti, sovražnosti, strahu k odkritosti, sodelovanju in odpuščanju. Osredotoča se na transformativno moč zgodb in vsebuje vrsto preučevanih primerov na podlagi avtorjevih izkušenj s tisočimi klienti.

NAROČILNICA

Zgodba o mediaciji

Poglavje iz knjige Razreševanje osebnih in organizacijskih konfliktov, kjer Kenneth Cloke in Joan Goldsmith natančno opisujeta mediacijske prakse, ki sta jih kot mediatorja vodila v paru.

Zgodbe za katere se ljudje odrečejo samim sebi

Sprejeti svojo drugačnost

Doreen je bila mlada in zelo privlačna. Leto in pol je za lokalno telefonsko podjetje prodaja telefone, vendar se je zdelo, da pri delu ne uživa. Več kot bi smela je bila odsotna z dela in zaradi svoje odsotnosti in zamud že prejela ustno in pisno opozorilo. V času mediacije je bila zaposlena pri drugem podjetju z drugačnimi pristojnostmi.

Po tem, ko je prejela pisno opozorilo, se je odločila, da ima dovolj. Napisala je odstopno izjavo in jo izročila Betty, njeni nadrejeni. Kasneje je začela razmišljati o tem, kaj je storila, se pogovorila s svojim sindikalistom, se odločila, da umakne svojo odpoved in se vrne na delo.

Zopet je govorila z Betty, ki je rekla, da bo videla, kaj lahko naredi. Nekaj dni kasneje, se Betty še vedno ni oglasila, zato je doreen sama pristopila do nje in jo še enkrat vprašala, če lahko odstopno izjavo dobi vrnjeno. Betty je rekla, da bo poskusila in se ji oglasila. Poklicala je kadrovsko službo podjetja, kjer je dobila odgovor, da ima dve možnosti: odstopno izjavo lahko vrne ali pa, če čuti, da se Doreen ne sme vrniti na delovno mesto, sprejme njen odstop in jo s tem prisili, da gre.

Teden kasneje se je Betty sestala z Doreen in ji povedala slabo novico. sprejela je njen odstop. Doreen se je pritožila na sindikat in vložila pritožbo. Vprašanje je šlo čez vse korake tega procesa, vendar brez ustreznega reševanja. Tik preden je bil primer predan v arbitražo, sta se podjetje in sindikat odločila za mediacijo. Ko se je mediacija začela, sta predstavnika podjetja in sindikata najprej želela slišati, kako jasno in odstopna izjava napisana. Predstavnik podjetja je rekel, da se mu iz izjave zdi jasno razvidno, da Doreen želi prenehati z delom in da jo podjetje preprosto ne želi več nazaj. Poleg tega je podjetje razkrilo dokaz o incidentu, ki se je zgodil po njenem odstopu in je govoril v prid njeni odpovedi.

Sindikat je nasprotoval temu, da da je podjetje ta incident izpostavilo na mediaciji, saj se je zgodil po Doreeninem odstopu. Predstavnik podjetja je temu oporekal, saj naj bi incident vplival na zaupanje podjetja, da je Doreen zvesta in zaupanja vredna zaposlena. Stranki sva spodbudila (mediatorja), da nadaljujeta z mediacijo in izpostavila, da je rešitev v mediaciji prostovoljna in če sindikat želi podjetje prepričati, da Doreen postavijo na prejšnje delovno mesto, mora slišati in se odzvati na vse ugovor, četudi arbitraži ne bi bilo dopustni. Obe stranki sta se odgovorili, da bosta nadaljevali.

Predstavnik sindikata je rekel, da je bila Doreen po tem, ko je prejela disciplinsko opozorilo, v zelo čustvenem stanju. Ko se je pomirila, je bolje premislila o svojem odstopu in si premislila. Prav tako, kot sindikalist je tudi ona Betty vsaj dvakrat prosila, če lahko izjavo dobi nazaj. En teden po njeni drugi zahtevi, sta s sindikalistom prvič slišala, da je bil Doreenin odstop sprejet. Predstavnik je trdil, da bi moral zaposleni imeti pravico, da si premisli, preden podjetje sprejme njegov odstop.

Po tem, ko sta predstavnika končala s svojo predstavitvijo, sva Betty prosila, da spregovori. Opisala je pogovor, ki ga je imela s kadrovsko službo in nasvet, ki ga je dobila. Povedala nam je, da ko je Doreen vprašala, zakaj si je še naprej želela delati pri podjetju, le ta povedala, da zato, ker je njena babica razburjena zaradi njenega odstopa in si je premislila glede odstopa.

Na tej točki sva kot mediatorja posredovala ion povedala strankam, da so do sedaj izpostavili dva sklopa vprašanj. Kot prvo, so bila tu številna pravna vprašanja, vključno z Doreenino pravico, da lahko umakne odstopno izjavo, kar bi bilo pomembno, če bi šla pritožba na arbitražo. Vendar je obstajal še drugi sklop vprašanj, ki jih nihče ni izpostavil: Zakaj se je Doreen odločila, da odstopi? Zakaj si je premislila? Zakaj se je podjetje odločilo, da sprejme njen odstop? Zakaj je podjetje ni bilo pripravljeno vzeti nazaj? Kaj se je zgodilo po njenem odstopu, kar je vplivalo na njihovo pripravljenost, da bi o njej razmišljali kot o zvesti in zaupanja vredni zaposleni? Kaj bo podjetje naredilo zaradi tega odkritja? Kakšne so bile možne rešitve? In končno, najpomembnejše vprašanje: Ali se lahko vsa ta vprašanja rešijo tako, da bodo vsi zadovoljni?

Kot mediatorja sva ta vprašanja zastavila v upanju, da bodo poglobila proces.

Hotela sva odkriti za kaj je res šlo pri sporu in s tem odprla možnost za rešitev. Obe strani sta se strinjali, da bi bilo veliko bolj produktivno, da bi se osredotočili na drugi sklop vprašanj. Betty je nadaljevala svojo pripoved, vendar se ni več osredotočala na odstopno izjavo, ampak na Doreenino obnašanje, ki je pripeljalo do te izjave. O tem je govorila manj defenzivno in bolj odprto, uravnoteženo in pristno.

Glede na Bettyinine besede, je bil glavni problem pri Doreen njen odnos. Razlogi, ki jih je imela betty, da je sprejela njen odstop, so temeljili na njeni sovražnosti do službe. Rekla je, da je Doreen večkrat podala izjavo o tem, da sovraži svojo službo in da sovraži prihajati na delo ter, da je to izjavila več kot enkrat.

S tem, ko je nosila srajce brez rokavov in včasih ni oblekla hlačnih nogavic, je Doreen nenehno kršila pravila oblačenja. Njena delovna učinkovitost je bila slaba in ves čas jo je bilo treba spodbujati, da je opravljala svoje delo. Betty je menila, da da se je vedla neprofesionalno, s tem, ko je pred strankami glasno govorila, pokala balone iz žvečilnega gumija, si med delom slekla dokolenke in tudi po tem, ko je bila opozorjena še naprej žvečila žvečilni gumi.

Prav tako so bili problemi njeni veliki izostanki od dela in zamujanje, kljub temu, da je Betty veliko delala z Doreen, da bi izboljšala ta vidik njenega obnašanja.

Včasih je Doreen celo pobrala doma in jo peljala na delo. Glede na pravila v podjetju, se je že zamuda ene minute štela kot izostanek, kljub temu, da, kadar so bili razlogi zaposlenega za zamudo dovolj dobri, nadrejeni tega ni upošteval kot izostanek.

Betty je tudi čutila, da je Doreen neetično ravnala, s tem, ko je službene telefone uporabljala za klicanje izven območja. Za to je dobila ustno opozorilo, vendar se je to ponovilo tik preden je Doreen dala odpoved. Vendar za to še ni bila disciplinirana, ker je račun za telefon prispel šele nekaj dni pred njenim zadnjim dnevom v službi.

Na zadnje je Betty Doreen obtožila goljufanja, ki je bilo razkrito po tem, ko je Doreen zapustila podjetje.
Zadnji dan službe je Doreen odšla v eno izmed njihovih prodajaln in kupila nekaj zelo drage opreme, in sicer z uporabo računa, ki ni več obstajal. Nato je odšla v dugo prodajalno z namenom, da bi za vrnjeno opremo nazaj dobila denar. Po tem, ko so v prodajalni zavrnili, je v trgovino kjer je delala, opremo prišel vrniti njen prijatelj, sindikalista pa je prosila, da ji pomaga pri tem, da pridobi denar od opreme.

Betty sva vprašala ali je imela Doreen kot zaposlena tudi dobre lastnosti. Najprej se na najino vprašanje ni odzvala, nato pa je povedala, da je bila Doreen sposobna delo opraviti dobro, če je želela, da je znala biti zelo profesionalna in da je imela sposobnost, da je zelo dobro delala s strankami. V odgovor na najino vprašanje je povedala, da Doreen ne bi bila odpuščena, če sama ne bi dala odpovedi, ampak bi si podjetje pri njej prizadevalo izboljšati učinkovitost. Betty sva vprašala, če bi bila pripravljena Doreen vzeti nazaj, če bi bila prepričana, da je Doreen resnično izboljšala svoj odnos in bila pripravljena izboljšati svojo učinkovitost na vseh omenjenih področjih. Betty je rekla, da bi.

Potem je bila Doreen na vrsti, da spregovori. Začela je počasi, vendar se je pri odgovorih na naša vprašanja ogrela. Najprej je spregovorila o manjših podrobnostih: njen službeni naziv, datum, ko je začela delati za podjetje in kaj je delala v njeni službeni vlogi. Rekla je, da je bila precej razburjena zaradi disciplinskega opozorila in je čutila, da se vsi v službi jezijo na njo.

Imela je resne težave z Betty, ki ji je dajala vtis, da jo bo podpirala, vendar ni bilo tako. Izročila ji je svojo odpoved in se potem pogovorila s sindikalistom in s svojo babico ter si premislila. Betty je dvakrat prosila, če ji vrne njeno izjavo in mislila je, da ji jo bo Betty vrnila. Po tretji prošnji se je Betty razjezila nad njo in zavrnila njeno prošnjo, da bi ji vrnila izjavo.

Doreen je rekla, da je Betty v njeni prisotnosti drugim govorila, da lahko samo sebe krivi zato, da so najeli Doreen in da bi jo morala po treh mesecih spustiti. To je Doreen prizadelo. Čutila je, da je delo prodajalke težko opravljati uspešno; poleg nje so delali še štirje prodajalci, kupcev pa je bilo premalo. Prodajni sodelavci so bili plačani od prodaje, zato so nenehno tekmovali in si včasih jemali stranke drug drugega, kar ji je še oteževalo to delo. Kljub temu se ji je zdelo, da je delo dobro opravljala in se je prostovoljno javila, da bi pomagala na drugih področjih.

Mesec pred njenim odstopom je delala kot zastopnica za poprodajne storitve in ni imela prodajnih obveznosti, kar je imela veliko raje kot delo prodajalke. Prosila je za premestitev na tak položaj, vendar zaradi premalo delovne dobe ni izpolnjevala pogojev. V podjetju, kjer je bila sedaj zaposlena je delala kot zastopnica za poprodajne storitve. Ta služba ji je bila všeč, vendar plačilo ni bilo tako dobro kot v njenem prejšnjem podjetju.

Doreen je v odgovor na najino vprašanje naštela več razlogov za njen odstop in za njeno odločitev, da le tega umakne. Njeni razlogi za to, da je hotela prenehati z delom so temeljili na njenem razočaranju po tem, ko so jo umaknili z dela zastopnice za poprodajne storitve. Prav tako se ji je zdelo, da je imela preveč konfliktov z Betty, da ne bo nikoli dosegla njenih prodajnih zahtev in da ne bo nikoli dovolj dobra za Betty. Ko je začela delati za podjetje je bila stara dvajset let in je bila tako najmlajša. Oblačila, razmišljala in govorila je drugače od drugih. o sebi je razmišljala kot o nekom, ki je bolj moderen in bolj nor od drugih in verjela je, da je ne bodo nikoli sprejeli take kot je. Doreen je sedaj delala polni delovni čas in hodila v večerno šolo, kjer je študirala španščino in tipkanje. Njen delovni urnik je bil predolg in preveč negotov, da bi ji dovolil, da bi šolo obiskovala ves čas, kar pa si je želela. Rada je delala z opremo in računalnikom, ki ju je imela v novi službi in dobro se je razumela s strankami. Na začetku Doreen ni z nikomer govorila o njeni odločitvi za odstop. vprašala sva jo ali je pred tem morda govorila s svojimi starimi starši. Povedala je, da je bil njen dedek star enainosemdeset let, njena babica pa dvainsedemdeset in da nista bila dobrega zdravja. Vzgajala sta jo od njenega otroštva, po tem, ko je njena mama umrla, oče pa se je odselil. Kmalu po tem, ko je podala svojo odstopno izjavo, je njen oče doživel srčni napad in umrl. Čutila je polno odgovornost, da skrbi za svoje stare starše, ki jih je videla bolj kot svoje starše, čeprav sta onadva bolj skrbela za njo, kot ona za njiju.

Doreen je nerada dala odgovore na več najinih vprašanj o tem, zakaj si je premislila glede odstopa. Povedala je, da se navadno ni obnašala tako impulzivno in, da ni bila tako slaba kot je bila z disciplinskim opozorilom prikazana na papirju. Imela je veliko sposobnosti, ki jih Betty ni priznala. Njen sindikalist se je z njo pogovarjal o njeni odločitvi, da odstopi in ji predlagal naj tega ne stori. Doreen je rada delala za podjetje, kljub temu, da je sovražila prodajanje in način, kako je bilo strukturirano. V trenutku, ko je odstopila, ni razmišljala o pozitivnih lastnostih njenega dela.

Doreen sva prosila naj pove svoje mnenje o razlogih, ki jih je Betty navedla v prid odločitvi za njen odstop in Doreen je podala naslednje razlage za vsako vedenje, ki ga je Betty navedla.

1. Betty je rekla, da je Doreen sovražila svojo službo. Doreen se je spomnila, da je izjavila, da ni marala prodaje ali kako je bila le ta organizirana, vendar se je dovolj dobro razumela z ostalimi prodajalci in šlo za to, da ne bi marala delati za podjetje. Nikoli ni rekla, da bi sovražila podjetje ali vse delo. Dodala je, da je bila takrat mlajša in manj zrela in da je rekla nekaj stvari, ki jih ni mislila.
2. Betty je navedla Doreeenino neprofesionalno vedenje. Doreen je rekla, da so bile nogavice, ki jih je slekla dokolenke in ne hlačne nogavice. Udeležena je bila v motoristični nesreči in utrpela resne opekline na svojih nogah in da so se nogavice boleče oprijemale opeklin. V trenutku, ko je slekla dokolenke je bila trgovina zaprta, sedela pa je za pultom. Priznala je, da je naredila napake, kot je žvečilni gumi, ni pa nase prevzela vse odgovornosti.
3. Betty je navedla tudi njeno odsotnost z dela in zamujanje. Doreen je menila, da je bilo nepravično, da se je kot izostanek iz dela štela že zamuda ene minute. v tistem času ni imela avta in se je morala na delo, ki je bilo več kot štirideset milj oddaljeno od njenega doma, pripeljati z avtobusom. Njeni vozni redi so bili taki, da je včasih porabila dve ali dve uri in pol, da je prišla v eno smer. Zato, ker je takrat delala le polovični delovni čas, je včasih porabila več časa pri prevažanju kot na delu. Na njeno prisotnost je vplival tudi očetov srčni napad. Sedaj je živela bližje službi, v svojem stanovanju. Imela je avto, bila je starejša in bolj odrasla in ni imela težav z zamujanjem v novi službi.
4. Betty je izpostavila tudi Doreeenino neetično vedenje, ko je službene telefone uporabljala za klice zunaj lokalnega okolja. Doreen je razumela, da je pravilo dovoljevalo zaposlenim, da opravljajo klice kadar imajo odmor in da ni bilo dovoljeno, da opravljajo klice na daljše razdalje, prav tako je mislila, da je telefon, ki ga je uporabljala, priklopljen na sistem, ki je onemogočal klice po višji ceni.
5. Betty je Doreenino vedenje opredelila kot goljufivo. Doreen je potrdila, da je šla v prodajalno s slabimi nameni, in je vedela, da je bilo to narobe. Po tem je klicala svojega sindikalista in prosila za pomoč. Edino, kar je želela je bilo vrniti telefon v prodajalno kjer je delala; ni poskušala v zameno zanj dobiti denarja. Doreen sva vprašala, zakaj je želela izpeljati ta načrt in edino, kar je lahko rekla, je bilo to, da ne ve, zakaj je poskušala to narediti, vendar se je strinjala, da je bilo narobe. Na nadaljnja vprašanja sva dobila le enake odgovore.

Doreen je čutila, da se je lahko zelo dobro razumela z Betty, ki ni bila slab človek in da sta si bili blizu, včasih bolj in včasih manj. Bila je razburjena, ko je Betty rekla, da je bila napaka, da so jo zaposlili. Včasih je o Betty razmišljala kot o svoji nadomestni materi in tudi Betty je z njo igrala to vlogo, saj ji je eno leto za njen rojstni dan spekla torto in jo vključila v počitnice s svojo družino.

Doreen je rekla, da se danes počuti veliko bolj gotovo in odgovorno, kot se je takrat. Smrt njenih staršev, starost in zdravje njenih starih staršev je pomenilo, da bo kmalu popolnoma sama zase in da si ne more več privoščiti, da bi bila neodgovorna: le sama bo lahko poskrbela zase in tega se še nikoli prej ni zavedala. To, da je imela svoje stanovanje in avto, je pomenilo, da je sedaj sama zase in, da ni odvisna od nikogar. Počutila se je kot ptica, izpuščena iz svoje kletke.

Betty sva vprašala ali je tudi ona čutila, da je bila Doreenina nadomestna mati in rekla je, da je bila. Vprašala sva jo, ali bi se ji zdelo smiselno, da bi o njunem sporu razmišljala kot o konfliktu med mamo in hčerjo in kot odraz mladostniškega uporništva. začela se je smejati in rekla, da o tem ni nikoli razmišljala na ta način, vendar se je strinjala, da je bilo to tisto, kar se je v resnici zgodilo. Zdelo se ji je, da je naredila napako s tem, ko je Doreen prišla preblizu in s tem, ko ji je poskušala biti mama je morda spodbudila njeno jezo, do lastne matere. Doreen sva vprašala, če je bilo to res in rekla je, da misli, da je to res. Potem sva Betty in Doreen vprašala, kaj bi si želeli narediti, da bi rešili ta spor. Betty je prosila, če bi se lahko z nama dobila ločeno, da bi premislila, kaj želi narediti in strinjala sva se, da lahko ločeno srečanje izvedemo čez nekaj trenutkov. Najprej pa sva želela vedeti, kaj se je vsaka naučila iz pogovora, ki smo ga ravnokar imeli. Skupaj z njunima predstavnikoma sva ju pozvala, da iščeta zamisli, kaj bi lahko naredili, da bi preprečili ta konflikt in kaj bi lahko v prihodnje naredili, da bi preprečili podobne konflikte.

Hitro so se strinjali, da podjetje potrebuje bolj jasne politike, kar se tiče odstopnih izjav in bolj jasna pravila za njihov umik in sprejetje ter, da bi morali biti vodilni in osebje z njimi seznanjeni. Strinjali so se, da bi moral obstajati enotni časovni okvir za sprejem ali zavrnitev odstopa in jasna pravila za sprejem. Strinjali so se, da bi moral obstajati mehanizem za mediacijo ali arbitražo, ki bi, ko bi v prihodnosti prišlo do problemov, pomagal pri rešitvi primerov v katerih zaposleni želijo umakniti svoj odstop. Prav tako so se strinjali, da bi morali uporabljati standardna pravna pravila pri odločanju, kdaj je bil odstop sprejet in ne more biti več umaknjen in da se o teh predlogih pogovori s podjetjem ali sindikatom.

Ker se je zdelo, da se na skupnih srečanjih nista pripravljeni pogovarjati o tem, kaj bi se dalo narediti glede globljega vprašanja med njima in ker sta prosili, da bi se srečali v zaupnem vzdušju, sva se z vsako srečala ločeno. Predvsem sva se zasebno želela srečati z Doreen, da bi odkrila ali jo je zanimalo, da bi zopet začela delati za podjetje in to še preden bi to možnost raziskala pri Betty in predstavniku podjetja.

Strinjala sva se, da bova vse, kar ne bosta želeli razkriti, zadržala v zaupnosti in se zahvalila betty in Doreen za odkrito in pozorno predstavitev. v prvem srečanju sva Doreen vprašala, kaj si želi od mediacije. Njen predstavnik sindikata se je odzval z zahtevo, da jo ponovno namestijo na delovno mesto s celotnim povračilom neporavnanih stroškov. Rekla sva, da ni bilo veliko možnosti, da bi se podjetje s tem strinjalo in predlagala, da bi skupaj naredili seznam možnosti, s to idejo kot prvo izbiro. Prosila sva ju, da predlagata toliko drugih možnosti, kot se jih spomnita. Možnosti, ki sta jih z nekaj najine pomoči nanizala so bile sledeče:

1. ponovna zaposlitev Doreen s polnim izplačilom preteklih dohodkov,
2. ponovna zaposlitev s polovičnim izplačilom preteklih dohodkov,
3. ponovna zaposlitev brez izplačila preteklih dohodkov,
4. ponovna zaposlitev na nov položaj,
5. ponovna zaposlitev s hitro premestitvijo na nov položaj,
6. izbris Doreenine osebne kartoteke in možnost prijave na novo delovno mesto v podjetju,
7. zaposlitev Doreen na drugi lokaciji,
8. zaposlitev z vzporednim prehodom na nov položaj,
9. brez kakršnekoli zaposlitve, ampak gotovinsko izplačilo kot nadomestilo za umik pritožbe,
10. brez ponovne zaposlitve, brez izplačila in nadaljevanje pritožbenega postopka,
11. ponovna zaposlitev za šest mesecev in v primeru zadovoljive ocene uspešnosti, zaposlitev na položaj zastopnice za poprodajne storitve

Kar nekaj časa smo porabili za razpravo o prednostih in slabostih vsake od naštetih možnosti in problemu Doreenine vrnitve na delovno mesto, v katerem ni uživala. Pogledali smo si tudi, ali bi si želela zopet delati za nadrejeno, s katero si nista zaupali in s katero je imela slabo komunikacijo. Vprašali sva jo, ali se je v podjetje želela vrniti zato, da bi uredila njeno razmerje z nadomestno mamo in ali bo to morda povzročilo, da bo zdrsnila v stare zamere, vprašala sva jo tudi, ali si je resnično želela nazaj svojo staro službo.

Po dolgem pogovoru se je Doreen odločila, da je resnično pripravljena, da gre naprej s svojim življenjem, da ne potrebuje več nadomestne mame in da je ne zanima vrnitev na delovno mesto, ki nima prihodnosti. Rekla je, da ji najbolj od vseh ustreza možnost 9, tesno za njo, na drugem mestu je bila možnost 11, vendar bi jo bilo treba še malce prečistiti, s čimer je mislila, da ne bi bila kaznovana za probleme in okoliščine, nad katerimi ne bi imela nadzora. Taka ali drugačna oblika ponovnega delovnega razmerja bi morala začeti teči z dnem njenega prenehanja, med vodstvom in njenim sindikatom pa bi bilo potrebno bolj konkretno opredeliti določene podrobnosti. Doreen in predstavnik njenega sindikata sta nama dovolila, da njin seznam in njune prednostne možnosti uporabiva pri pogovoru z drugo stranjo. Potem sva se na ločenem srečanju sestala s predstavnikom podjetja in Betty, da bi ugotovila česa si želita in da bi skrčila seznam možnosti. Seznanila sva jih z opcijami, ki sta jih razvila Doreen in predstavnik sindikata ter ju prosila, da na seznam dodata še katerokoli drugo možnost, ki se jima morebiti utrne. Predstavnik podjetja in Betty sta kot prednostne možnosti naštela 3, 6, 7, 10 in 11 po vrsti; možnost 9 je bila izključena zaradi politik v podjetju, ki so preprečevale izplačila, kar se je uveljavilo z namenom, da bi se podjetje izognilo pojavu nagrajevanja neprimernega vedenja.

Zanašala sva se na najine izkušnje z arbitražo in predstavnika podjetja vprašala, sli obstaja možnost, da bi podjetje v primeru arbitraže izgubilo primer. Z Betty sta se strinjala, da jim ne govori v prid to, da je nadzornica odločitev za odstop sprejela šele po tem, ko jo je Doreen prosila, da odstop umakne, poleg tega je nadzornica priznala, da Doreen v času, ko je prosila za vračilo izjave, drugače ne bi bila odpuščena. Predstavnik podjetja je bil mnenja, da bi izguba na arbitraži za podjetje pomenila najslabši možni rezultat. Ponovno sva se srečala z Doreen in predstavnikom sindikata ter jima razkrila možnosti, ki jih je podjetje videlo kot prednostne. Od teh je predstavnik sindikata kot primerne označil opcije 6, 7 in 11,    Doreen pa je še vedno kot najboljšo videla opcijo 9.

Dogovorili sva se, da se vrneva do druge strani in poskušava odpreti razpravo o možnosti 9, opcijo 11 pa sva imela kor rezervo.

Betty in predstavnik podjetja sta bila še vedno nezaupljiva do Doreenine spremembe odnosa in v dvomih glede njene vsesplošne vrednosti zaupanja, tako, da sta se, ko sva predlagala, da bi se morda pot našla, če bi denarne dogovore obdržali v zaupnosti, strinjala, da bosta premislila o opciji 9. Vprašala sva ju, kaj bi potrebovala, da bi bilo denarno izplačilo možno.

V tem primeru sta predlagala, da celoten dogovor postane ničen in neveljaven, če kdorkoli v službi izve zanj, da ga sindikat obravnava kot, da nima nobene veljave kot precedenčni primer v prihodnjih pritožbah in, da bo denar vrnjen, če Doreen razkrije količino denarja, ki ga je prejela. Pripravljena sta ji bila ponuditi 1.500 $ - kar bi bilo njeno izplačilo do dneva mediacije - če bi Doreen umaknila svojo pritožbi in se ne bi več poskušala zaposliti v podjetju. Prav tako sta predlagala, da bi se v primeru težav s tolmačenjem ali uveljavljanjem sporazuma, ponovno vrnili na mediacijo. Doreen in predstavnik sindikata sta se strinjala s temi pogoji.

Z obema stranema sva pregledala dogovor in ju vprašala, kaj je bilo tisto, kar jih je pripeljalo do tega, da so se odločili ravno za to možnost in kakšen se jim je zdel postopek mediacije. Betty in predstavnik podjetja sta rekla, da se jima zdi, da so prišli do najboljšega rezultata, ki so ga lahko dosegli, glede na to, da bi lahko na arbitraži izgubili in glede na pomanjkanje zaupanja, ki sta ga imela v Doreenino sposobnost, da spremeni svoj odnos, če bi jo postavili nazaj na delovno mesto ali jo zaposlili. Njeno delovno mesto bi zahtevalo, da ima opravka z denarjem in še vedno sta verjela, da je pri vračanju opreme ravnala nepošteno, četudi se je to zgodilo po njenem odstopu in morda na arbitraži ne bi bilo upoštevano kot dokaz.    Z mediacijskim procesom sta bila zadovoljna, poleg tega sta bila mnenja, da so prišli do rešitve, ki je ne bi mogli doseči preko arbitraže.

Tudi Doreen in njen predstavnik sindikata sta bila mnenja, da je bila to najboljša rešitev, vendar iz povsem drugega razloga. Na njiju je vplivalo dejstvo, da Doreen resnično ni marala delati kot prodajni zastopnik in, da je našla drugo službo, ki ji je bolj ustrezala. Priznala sta, da bi v primeru, da bo jo namestili ali zaposlili obstajala možnost za prihodnje disciplinske ukrepe in da je sedaj imela kartoteko v kateri je bilo zabeleženo, da je prekinila delovno razmerje, ne da bi bila odpuščena. Z mediacijskim procesom sta bila zadovoljna, saj sta menila, da so dobili več kot, če bi dejansko šli na sodišče.

Obe strani sta imeli občutek, da sta prejeli nekaj pomembnega, kar sta želeli. Obe strani sta bili mnenja, da sta prav tako nekaj dali in da je bil rezultat pravičen in izvedljiv. Strinjali so se tudi, da so se pogovarjali o globljih vprašanjih in je preko razprav prišla na plano globlja resnica. Betty in Doreen se je z mediacijo ponovno povrnila njuna samozavest in sta bili sposobni spustiti njune spore. Z nasmehom in zadovoljnim izrazom na obrazu sta si segli v roke. Obe strani sva pohvalila za njihovo poštenost in odkritost pri soočanju s svojimi preteklimi nesoglasji, za njihovo pripravljenost na kompromis, za njihovo sposobnost, da sodelujejo pri iskanju učinkovitih rešitev za svoje probleme in za njihovo pripravljenost, da sodelujejo v mediacijskem procesu.

Vsi so podpisali dogovor in naju pohvalili za delo, ki sva ga kot mediatorja opravila. Ko so odhajali so se smejali in izražali zadovoljstvo z izidom in procesom!

NAROČI SVOJ IZVOD KNJIGE