Grace Eagle Reed, marec 2010
30. novembra, 2009 je bil ubit mlad fant Maurice Clemmons, medtem ko je ustrelil 4 policaje v kavarni blizu Seattla v Washingtonu. Dogodek je prišel na naslovnice, CNN je spodbudil polemiko in obelodanil najboljše in najslabše v ljudeh, ki so podajali mnenja in zastavljali vprašanja. Glavno vprašanje, ki se je zastavljalo v medijih in osebnih krogih znova in znova, je bilo zakaj je bil fant na ulici? Fant, ki je bil med drugim tudi alkoholik, je začel svoj kriminalni pohod pri 16. letih in kot mlad fant šel skozi kazensko-pravni sistem. Moje vprašanje je, kako bi bila videti ta slika, če bi bil 16 letni fant, ko je bil v zaporu, izpostavljen transformativnem modelu obnavljalne pravičnosti in tovrstni obravnavi. Ali sklepate, da je bil v mladoletniškem zaporu?
Tukaj je nekaj njegovih besed iz prošnje za omilitev kazni, ki jo je izpolnil pri 27 letih po 11 letih bivanja v zaporu. Navedel je, da potem, ko se je preselil iz Seattla v kriminalno sosesko v Arkansas:
- Nisem imel prijateljev in socialnih veščin.
- Hotel sem biti del skupine.
- Bil sem pod pritiskom vrstnikov, vključil sem se v napačno družbo in se lotil kriminalnega pohoda, ki je trajal 7 mesecev in me spravil v zapor.
- Sram me je, nobenega izgovora ni za moja dejanja. Bil sem vzgojen v krščanski veri.
- Prosim za pomilostitev kazni.
Kje so bile nadomestne rešitve, ko je bil fant star 16 let? Kaj se je zgodilo pred tem, ko se je zapletel v kriminal? Kje so bili njegovi straši? Kako so njegovi učitelji, skupnost, cerkev, družbeni sistem spregledali signale za grozeče težave? To so tipična vprašanja, ki se zastavljajo in kažejo na to, da je družba v težavah in izgublja svoje otroke.
Glede na poročilo je bil v zaporu za odrasle. Ni bilo mladoletniškega programa? Na pogojnem odpustu je abstiniral od alkohola. Ali je dobil v zaporu možnost zdravljenja? Imel je motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADD/HD) in se je s težavo prebijal skozi izobraževalni sistem. Za to ni bilo pomoči v izobraževalnem sistemu? Odgovor na vsa ta vprašanja je ne. Ta fant je izpustil veliko neraziskanih možnosti oziroma sredstev do trenutka, ko je umoril 4 policaje, kar je vplivalo na vso skupnost v Washingtonu. Leta 2001 je bil ponovno v zaporu, leta 2004 je bil pogojno izpuščen, isto leto je napadel policaja in posili otroka nakar je bil izpuščen proti varščini. Leta 2009 je izvršil umor in bil ustreljen na begu. Tragedija za vse vpletene!
Koliko časa mora preteči, preden se v takem primeru posreduje? Razumem, da ni mogoče vsakega storilca kaznivega dejanja ozdraviti in rehabilitirati v kasnejši dobi, vendar kaj pa v primeru mlajših, 10,11,12 let starih delikventov? Kaj je z zakoreninjenimi vzroki, kot na primer revščina, ignoranca in rasizem, ki vplivajo predvsem na otroke, ki so bolj nagnjeni h kriminalu? Kje so njihovi skrbniki? Mi smo skrbniki naših otrok in moramo najti boljše načine varovanja. Izgubljamo otroke! Glede na nacionalni center mladoletniškega sodišča in druge nacionalne vire, statistika kaže (2006-07), da je bilo približno 93.000 problematičnih mladostnikov v neke vrste varni ustanovi (66%). Velika večina mladoletnih prestopnikov je nenasilnih (86%) fantov, 60% »nebelcev«, 88% starih 15 ali več let in 62% je pred tem storilo že vsaj en prestopek. 66% fantov in 74% punc v mladoletniškem zaporu ustreza kriteriju vsaj ene osebnostne motnje. Glavna vzroka zaradi česar so bili v postopku sta bila pomanjkanje primernih napotitev na zdravljenje in nezmožnost upravljanja z družbenimi veščinami. Omenja se pritisk vrstnikov, 70 % mladostnikov je imelo težave pri učenju in več kot polovica pridržanih ni končalo 8. razreda osnovne šole.
Ko so ti otroci izpuščeni nazaj v skupnost, se večinoma vrnejo v isto okolje iz katerega so prišli, kjer veljajo za tipične ovire. Mi, ki delamo s to populacijo, vemo da so statistike veliko višje, kot so bile objavljene leta 2006, zato je moja izjava v preteklih člankih o 75% povratništvu, zelo realna. (mediate.com)
Na internetni strani Earthtimes.org (4.12.2009) je bilo objavljeno poročilo o trendu napotitve mladoletnikov v zapore za odrasle. Poročilo z naslovom »Zapiranje mladoletnikov: Nevarnosti zapiranja mladih v zapore za odrasle v Ameriki« ugotavlja, da je dnevno zaprtih 7,500 mladoletnikov v zaporih za odrasle. Glede na poročila izdana v okviru »kampanije za pravice mladoletnikov«, so te številke verjetno veliko višje. Sprejem zvezne zakonodaje v zvezi s tem, da bi obvarovali mladostnike pred zapori za odrasle, je na tapeti že več kot tri desetletja. Dajmo družba, saj lahko storimo več kot to!
Proračun za obnavljalno pravičnost je bil zreduciran, prav tako rehabilitacija, izobraževanje je v težavah, revščina in brezdomstvo naraščata, odvisnosti in tolpe divjajo po naših ulicah. Ali si upamo verjeti, da imamo mi kot nacija, pravico ignorirati in napačno razumeti ta nered? Rabimo model obnavljalne pravičnosti, ki je oblikovan, da preoblikuje življenja zdaj, bolj kot kdaj koli prej. Čeprav so bili vloženi napori in smo napredovali, ni bilo dovolj hitro. Izgubljamo otroke, kot pravi Dr. M. Rosenberg, kar je tragično izražanje naših nezadovoljenih potreb.
Sem v edinstveni poziciji, da kot odvisna svetovalka in mediatorka združim dve disciplini, da bi se za problematične mladostnike kaj spremenilo. Naredila sem dvo-letno raziskavo pri enoti za obnavljalno pravičnost RAD v Portlandu, Oregon z odvisniki, starimi med 13 in 17 let, ki so člani tolpe. Prav tako sem delala z otroci, ki so brezdomci. Rezultati raziskave so objavljeni na strani negotiatingshadows.com.
Danes se enota obnavljalne pravičnosti, kot tudi ustanova RAD, sooča bolj z zmanjševanjem kot s širitvijo. Ne moremo odrezati proces pravičnosti, ki obljublja bolj celovito rešitev konflikta, še posebej za močno konfliktne ljudi. Po mojem mnenju si ne moremo privoščiti, da bi jim nudili eno-letno zdravljenje, saj je večina otrok odpuščenih po 3 do 6 mesecih. Nimam finančnih sredstev, da bi pomagala, da bi se v pravni sistem implementiralo več enot za obnavljalno pravičnost ali da bi v eni izmed njih poučevala. Prav tako so izčrpane donacije.
Moja druga knjiga »Potrebe« je osredotočena na to, kako sem poučevala dramsko umetnost s pomočjo transformativnega modela mediacije, kot orodja za obnavljalno pravičnost. Knjiga pripoveduje zgodbo o tem, kako so mladostniki, ki so odvisniki in na ulici, reagirali na kreativno izraženo poučevanje in kaj so napisali o sebi skozi poezijo, pisanjem besedil in krajših zgodbic ter kako je name naredilo vtis njihovo prizadevanje.
Potrebno je vložiti še veliko dela, da se implementira sistem, ki deluje proti uničevalnim faktorjem, ki povzročajo izgubo ljudi, predvsem mladih. V moji prvi knjigi »Premagovanje dramatičnih dogodkov: Rešitev konflikta za problematične mladostnike in pravice mladostnikov«, sem prikazala sporne sisteme kot na primer ekonomske, politične, verske, sodne, zdravstvene, izobraževalne in podobne, ki vplivajo na mladostnike znotraj skupnosti in kažejo posledice, ko so prepuščeni konfliktu.
Na primer, če ekonomija temelji na sedanjem sebičnem, obrambnem, požrešnem bančnem sistemu, postavlja revščino na dno lestvice in vpliva na skupnost z nezadovoljenimi potrebami, vodi v zlorabo otrok, nasilje, pomanjkanje izobrazbe, zatiranje, revščino, rasizem, zlorabo drog in podobno. Lahko jamčimo za banke in avtomobilsko industrijo pa vendar si ne moremo privoščiti pomoči za naše otroke? Resnično?
Moramo ukrepati in poiskati nove poglobljene vrednote, ki vodijo k obnovitvi in preoblikovanju nedelujočih sistemov. Moramo postati doba tranzicije. Do tja bomo prišli z vztrajnim skupnim naporom, ki vodi v spremembo. Mediatorji smo na tankem robu glede izobraževanja javnosti o vrednosti transformacije konflikta in moči obnavljalne pravičnosti, vendar moramo pospešiti korak. Lahko pomagamo zgraditi družbo, ki postavlja nove vrednote pred te, ki veljajo danes. Ni nam treba zgubiti še več otrok. Naredimo to!
www.mediate.com
Prevedla: Urška Grubar
+386/1/436-41-17
info@rakmo.si
