Dva predloga za srečnejši zakon
»Skoraj ni dejavnosti ali podjetja, ki bi se ga lotili s toliko upa in pričakovanja, kakor se lotimo ljubezni in, ki vendar tako redno propade.« (E. Fromm)

Kljub temu, da si vsak človek, ki vstopa v zakon, želi, da bi bila s partnerjem srečna, se ti upi pogosto izjalovijo in četudi ne pride do ločitve, je to kljub temu razlog za mnogo bolečine in razočaranja. Potrebno je torej odkriti razloge za tako pogost neuspeh v zakonu in jih odpraviti. In očitno jih je potrebno iskati izven tistega kar že vemo, kajti če bi vedeli dovolj, bi teh uspehov ne bilo.

Preseganje zakonskega paradoksa
‘Moraš me ljubiti’ (P. Watzlavyck)

Eden od razlogov za neuspeh zakona je 'zakonski paradoks', kar pomeni da poskušamo določati rezultat svobodne izbire drugega. Torej drugemu puščati da se svobodno odloči tako, kot mi od njega pričakujemo. To seveda ni popolnoma ozaveščeno, kajti če bi bilo bi bila paradoksna narava takega ravnanja očitna. Kar je paradoksnega pri vsej stvari je želja, da bi imeli to česar nimamo, ne da bi za to karkoli storili oz. da smo nezadovoljni z našim stanjem, ne da bi zanj prevzeli odgovornost, torej da na nek način zanikamo dejstvo, da so stvari trenutno takšne, kakršne nam niso všeč. Implicitni razlog za to je morda prepričanje, da je to, za kar se drugi svobodno odloči bolj zanesljivo in torej nudi večjo varnost kot pa če bi ga prisilili v določeno izbiro oz. odločitev.

Taka naravnanost pa je, čeprav je zelo razširjena, že v osnovi paradoksna. Človek ne more biti svoboden in se hkrati podrediti našim zahtevam. Seveda včasih zahteve oz. želje in svobodna odločitev drugega sovpadajo, vendar ne vedno. Ko se take zahteve nanašajo na določeno konkretno vedenje, problem ni tako velik, ker lahko nekdo izbere, da se bo podredil zahtevam in razlike morda ne bo niti opaziti. Kadar pa se zahteve nanašajo na čustva, drže, prepričanja in vrednote, je problem praktično nerešljiv. Človek se ne more podrediti zahtevam na teh področjih. V glavnem človek niti ne more izbirati kaj bo čutil ali verjel. Da bi se izognil konfrontaciji ali neželenim posledicam tega, da se ne more podrediti, se posameznik lahko zateče k pretvarjanju, namreč izbere lahko vedenje, ki imitira rezultate zahtevanega stanja (čustev, drž, prepričanj, vrednot). Če pa se ugotovi, da se je drugi pretvarjal, se razume ne samo kot, da pričakovanja niso bila uresničena, ampak tudi da smo bili prevarani (kar pravzaprav tudi drži, čeprav si posameznik ki se je pretvarjal morda res želi tako čutiti oz. verjeti) in posledice, katerim se je posameznik skušal izogniti, neizogibno sledijo. S poskusom pretvarjanja, da je nekdo tak, kot drugi želi, pa posameznik pristane na paradoksno interakcijo.

Zdi se, kot da je enostavna rešitev tega problema, da se omejimo le na želje in zahteve glede določenega vedenja, za katerega se lahko odločimo. In dejansko mnogi zakonski terapevti priporočajo osredotočanje na konkretno vedenje. To na prvi pogled razreši paradoks. Vendar pa osredotočanje na vedenje, ne reši vprašanja partnerjevih čustev, prepričanj, vrednot,…ki pa vendarle predstavljajo bistven del odnosa.

Da bi razrešili ta problem, moramo najprej prepoznati paradoksno naravo takih pričakovanj oz. se vsaj sprijazniti z dejstvom, da tisto, kar želimo ne more biti narejeno na našo zahtevo. Vendar pa bi bilo zmotno tudi misliti, da se tega sploh ne da doseči. In zdi se, da je to tudi razlog, da običajno ne izražamo tovrstnih želja oz. zahtev, ker mislimo, da se jih sploh ne da doseči. (Razlika je med tem da nekaj dosežemo na zahtevo in tem, da nekaj dosežemo skozi določen proces). Kljub temu pa je pomembno, da take želje vendarle izrazimo, vendar pa hkrati sprejmemo možnost, da ne bodo uresničene. S tem naše sporočilo osvobodimo zahteve.

Čeprav se določenih čustev, drž, prepričanj in vrednot ne da doseči na zahtevo, jih lahko vsaj kultiviramo oz. z njimi upravljamo. Na tem mestu ne bomo razpravljali kako se to naredi, ampak le izpostavili dejstvo, da čeprav ni utemeljeno pričakovati takojšnjih rezultatov, vendarle ni brez smisla izražati to, česar si želimo.

Postati eno in ostati dva
‘V srečnih zakonih dva postaneta eno’ (C. Johnson).

Nadaljnji razlog za zakonski neuspeh je, da ne postanemo eno. Na začetku se seveda zdi, da smo postali eno s partnerjem, in da je vse idealno, vendar se sčasoma oddaljimo in spet postanemo ločeni. V vsakem odnosu neizogibno pride do neusklajenosti in nestrinjanja, torej do konfliktov, ob katerih se lahko oddaljimo drug od drugega, če jih ne znamo ali nočemo razrešiti. Pogosto za te konflikte seveda krivimo partnerja in partner nas, kar je spet povezano s paradoksnimi pričakovanji in vodi v začarani krog. Če pa sprejmemo dejstvo, da razlike in neusklajenosti so, jih lahko začnemo razreševati.

Postati eno ne pomeni, da posameznika izgubita njuno individualnost, ampak da jo dopolnita. Izpostavimo lahko tri elemente postajanja eno:
  • razvijanje skupne identitete, ki pa vključuje individualni identiteti (podobno kot narodna ali verska identiteta);
  • skupne aktivnosti in interesi, kar ne pomeni, da se partnerja odpovesta individualnim interesom, ampak imata tendenco, da ju potegne v aktivnosti in interese drug drugega;
  • ponotranjenje drug drugega, podobno kot otrok ponotranji svoje starše. S tem ne izgubijo lastne identitete, ampak pridobijo še identiteto drugega. Kurt Lewin govori o 'identifikaciji', ki je 'napraviti zakon toliko del svojega življenjskega prostora, da cilji drugega postanejo do velike mere naši lastni'.
V zgodnjih krščanskih skupnostih je skupnost morala dati soglasje, da sta se dva lahko poročila. Odločili pa so se na osnovi tega, če je bilo zaradi tega odnosa v skupnosti lepše, če so bili tudi drugi deležni ljubezni, ki je živela med njima, če sta bila oba boljša kot prej in so se ob njunem odnosu lahko navdihovali tudi drugi. To jim je bilo znamenje, da je tak odnos v skladu z božjim načrtom. Tak odnos je bil kanal, preko katerega je pritekala na svet božja ljubezen. Odnos, ki je sam sebi namen, pa prej ali slej propade. Bistven element dobrega odnosa je torej tudi ta, da je zaradi obstoja tega odnosa na svetu več ljubezni.

Marko Iršič
 

Obvladovanje težavnih strank, (8 ur)- sreda 11.4.2018, 14.00- 20.30, Ljubljana

več...

Mediacija - posredovanje v sporih (16 ur) - ponedeljek, 7.5. in torek 8.5.2018, od 14.00 do 20.30, Ljubljana

 

več ...


Smernice za srečen zakon (8 ur)- ponedeljek 14.5.2018, 14.00-20.30, Ljubljana

 

več ...


Tehnike pogajanj (8 ur)- torek 15.5.2018, 14.00-20.30

 

 

več...





(c) 2011-2018 Zavod RAKMO - Center za mediacijo in obvladovanje konfliktov - Vse pravice pridržane
Produkcija 5ka